Veleposlaništvo RS Brasilia /Slovenska skupnost v Braziliji in Venezueli /

Slovenska skupnost v Braziliji

Prvi Slovenci so v Brazilijo prispeli na podlagi pogodb med Italijo in Brazilijo o priseljevanju delavcev v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Veliko družin se je tistem času odselilo iz Notranjske, zlasti okolice Postojne, Logatca in Cerknice, med katerimi je bila večina napotena na delo na kavnih plantažah v zaledju São Paula. Ta val Slovencev po doslej znanih podatkih ni oblikoval svojega društva, so pa bili nekateri aktivni v južnoslovanskem društvu »Jugoslovanski sokol«, ustanovljenem leta 1908 v Săo Paulu.

Drugi val so sestavljali izseljenci iz Primorske v obdobju med obema svetovnima vojnama. Slovenci v Săo Paulu so leta 1928 ustanovili prvo slovensko kulturno društvo ORNUS (Ovekovečiti Rojstvo Novega Udruženja Slovenov v Braziliji), druga skupina pa Slovensko izobraževalno društvo leta 1929. Najbolj dejavno je bilo društvo ORNUS. Ustanovili so pevski zbor, tamburaški zbor, dramski odsek, podporni odsek in šahovski klub. Zbirali so knjige za slovensko knjižnico, se naročili na slovenske časopise iz Slovenije, ZDA in Argentine. V tridesetih letih so prirejali tudi tečaje slovenščine za otroke. Leta 1943 so v četrti Vila Mariana zgradili prvi kulturni dom, društvo pa se je preimenovalo v Slovensko Kulturno Društvo Naš dom ali na kratko Naš dom.

Manjši in tretji val slovenskih izseljencev je v Brazilijo prispel v 50-tih in 60-tih letih 20. stoletja. Po 2. svetovni vojni so mnogi Slovenci sodelovali v Društvu prijateljev Jugoslavije, ki je po razpadu Jugoslavije prenehalo delovati.

Nekaj mesecev pred osamosvojitvijo Slovenije je skupina Slovencev (Vladimir Ovca, Janez Hlebanja, Federico Hlebanja, Štefan Bogdan Šalej, Andrej Kranjc in Franciska Brunček) v São Paulu v hiši Janeza Hlebanje ustanovila Zvezo Slovencev Brazilije. V okviru zveze je občasno izhajalo glasilo Lipov list, ustanovljen je bil mešani pevski zbor, poteka pa tudi pouk slovenskega jezika.  Člani zveze se redno dobivajo dvakrat letno, na dan državnosti in za miklavževanje.  Mlada generacija slovenskih izseljencev se v zadnjih letih aktivno vključuje v različne dejavnosti, oblikovali pa so tudi svoj blog.

Največ Slovencev in njihovih potomcev živi na območju države São Paulu. Nekaj jih najdemo tudi v ostalih brazilskih mestih, kot so Belo Horizonte, Rio de Janeiro, Fortaleza, Salvador de Bahia in druga. Ocene o številu Slovencev v Braziliji se gibljejo med 1.000 in 5.000. V Braziliji opažamo tudi povsem novo zdomstvo iz časa po osamosvojitvi Slovenije. 

Slovenska skupnost v Venezueli

Prvi Slovenci so prišli v Venezuelo med prvo in drugo svetovno vojno, vendar je bilo njihovo število majhno, saj se govori le o 50 posameznikih. Številčnejši val slovenskih imigrantov je v Venezuelo prispel v letih po drugi svetovni vojni, katerim so sledili do konca petdesetih let še številni posamezniki, večinoma Primorci. Preselitvi je botrovalo nezadovoljstvo z ekonomskimi, deloma političnimi, razmeram v domovini ter avanturizem in obstoječi stiki s Slovenci v Venezueli. Na podlagi različnih virov in pričevanj se ocenjuje, da je do leta 1960 v Venezuelo prispelo med 550 do 800 Slovencev. 

Leta 1958 je prišel iz Argentine v Venezuelo slovenski duhovnik Janez Grilc, ki se je izkazal za odličnega organizatorja. Že istega leta so se začele slovenske maše in izrazito narodnostno obarvana romanja, sledila pa so tudi družabna in kulturna srečanja. Leta 1966 je bilo v Caracasu formalno ustanovljeno Slovensko izseljensko društvo Sv. Cirila in Metoda, katerega prireditev se je udeleževalo 100 do 150 oseb. Predsednica društva je že več kot deset let Antonija Brundula. Letno organizirajo romanje, miklavževanje ter proslavo ob dnevu samostojnosti Slovenije.

Društvo je nekaj časa imelo tudi svoje kupljene prostore, ki pa jih je kasneje prodalo, predvsem zaradi raztresenosti slovenske skupnosti po glavnem mestu in državi, premajhne finančne spodobnosti in majhnosti skupnosti. V Valenciji je v enakem obdobju zaživelo bratsko društvo Ilirija, obstajajo pa tudi podatki o nekdanjem delovanju društvu Slovenija v kraju Puerto Cabello. 

O delovanju slovenskega duhovnika v Caracasu priča ulica, ki nosi njegovo ime. O prisotnosti slovenstva v Venezueli priča tudi ime celotne avenije »Slovenija« v turističnem kraju Higuerote. V času delovanja duhovnika Grilca je v Caracasu deloval orkester Triglav, od aprila 1959 pa seje izdajalo glasilo Življenje, ki je bil list verske in informativne narave.

Za slovenske izseljence je pomemben tudi Dan emigranta v kraju Guigue, kjer velja za »belega poglavarja« slovenski izseljenec Franc Willewardt. Gre za dan spomina na izkrcanje prvih evropskih priseljencev po vojni v kraju Puerto Cabello in njihovem prihodu v taborišče v bližini kraja El Trompillo.

Slovenska skupnost v ostalih državah Južne Amerike

V ostalih državah akreditacije Veleposlaništva RS v Brasilii, torej v Boliviji, Ekvadorju in Kolumbiji, ne opažamo večjih slovenskih skupnosti.

V kolikor vas zanimajo informacije o slovenski skupnosti v Argentini, Urugvaju, Čilu, Peruju, Paragvaju obiščite stran Veleposlaništva RS v Buenos Airesu