Veleposlaništvo RS Brasilia /Kultura /Literatura /

Primorski pesnik Marko Matičetov

Primorski pesnik Marko Matičetov je odgovoril na nekaj naših vprašanj o svojem delu in njegovi povezanosti z Brazilijo.

Kakšen odnos imate do Brazilije? Na sliki se vidi, da ste bili v Riu de Janeiru, kdaj ste bili nazadnje v Braziliji in kaj ste zanimivega doživeli v Riu?


Brazilija je moja ''obljubljena dežela'' zadnjih nekaj let. Tam sem bil že sedemkrat, in tudi če sem doma v Sloveniji, stalno prebiram novice in knjige o Braziliji, komuniciram z brazilskimi prijatelji in spremljam brazilski nogomet. Nazadnje sem bil v Braziliji v času ''Copa do mundo''. Svoj dopust sem planiral tako, da prispem iz Severovzhoda Brazilije (kjer je kljub brazilski ''zimi'' še vedno vroče) v Rio v času finala svetovnega prvenstva in ostanem v Riu še teden dni po finalu, saj sem svoje upe položil v zmago brazilske reprezentance in v enotedensko proslavljanje po zmagi. No, Brazilci potem zmagali niso, še do finala niso prišli, v Riu pa je bilo kljub temu veselo in zabavno. Mineiraço pač ni bil tako tragičen kot Maracanaço iz leta petdeset. Med zanimivimi doživetji bi izpostavil kar tegale na sliki, ko sva šla jaz in moj švedski prijatelj, ki živi v Riu v mirni faveli Vidigal, hribolazit na goro Morro Dois Irmãos, ki se bohoti nad Leblonom in ob katere vznožju leži Vidigal, in kamor se lahko gre samo peš in ni treba nič plačati, kot je treba, če greš na Corcovado ali na Sladkorni stožec, in je rezgled z ''gore dveh bratov'' tudi najlepši, kar jih je v Riu. To nama je povedal tudi nek možakar, ki naju je ustavil na poti navkreber. Rekel je, ''dobrodošla, zdaj se vzpenjata na najlepši kraj na svetu'' – in jaz sem se s tem takoj strinjal. Rekel je tudi, da prvič v svojem življenju sreča nekoga iz Slovenije – mene.

A je Brazilija za vas predstavljala "kulturni šok"? Ali so "Cariocas", ker živijo ob morju podobni Primorcem?

Brazilija zame nikoli ni predstavljala kulturnega šoka, kar pa ne pomeni, da nisem pozitivno šokiran vsakič, ko se tja vrnem. Vedno znova me nasmeje s svojimi posebnostmi (npr. z zabavnimi prodajalci pijače, ki ti ne dajo miru na plaži in ulici; z muziko na ves glas, ki jo poslušajo tudi starci, ko brezdelno posedajo pred svojo hišo; z dominami, ki jih igrajo znanci na improvizirani mizi sredi ceste; z barčki, ki se razširijo čez cel pločnik, ne de bi jim bilo potrebno za to pridobiti kakšno dovoljenje, in tako dalje, in tako dalje).

Za Primorce Slovenci pravijo, da niso točni. Enako velja za Carioce, vendar se Primorci, kar se točnosti in zamujanja tiče, nikakor ne morejo primerjati s Cariocami, ki lahko zamudijo tudi za dve uri ali več, ko se z njimi dogovoriš za srečanje. Seveda obstajajo tudi izjeme – tudi jaz sem Primorec pa ne zamujam.

Kaj je bil navdih za vašo knjigo "Lahko noč iz moje sobe, Brazilija"? A ste napisali to knjigo, medtem ko ste potovali po Braziliji. Oziroma, kje se nahaja ta soba, iz katere ste zaželeli lahko noč?

Navdih so bili spomini, ki so se nabrali iz mojih potovanj po Braziliji in eksplodirali neke noči predlani, ko sem kot ogenj bruhal te pesmi. Potem sem pesmi pisal še en teden in brazilski cikel je bil tako končan. Te pesmi o Braziliji sem napisal doma v Luciji, začel sem jih pisati zvečer v svoji sobi in ena pesem govori tudi o tem, kako za lahko noč poslušam preko interneta radio Globo iz Ria, tik preden grem spat. Zato tak naslov celotne zbirke.


V pesmi ki, jo objavljamo na koncu te strani, citirate Carlosa Drummond de Andrada, torej poznate njegovega dela? Kaj ste prebrali od tega pisatelja in zakaj vas je navdušil.

Od Carlosa Drummonda de Andradeja sem prebral precej pesmi, povečini zbranih v knjigi Antologia poética, pa tudi v slovenskem prevodu njegovih izbranih pesmi z naslovom Občutje sveta. Težko je v poeziji reči, zakaj te nekaj navduši – pač te. Razlago pa prepustimo profesorjem, bi rekel Lorca. Prav tako me je navdušil sodobni pesnik Ferreira Gullar, ki ga tudi omenjam v eni svojih pesmi. Lani sem ga obiskal na njegovem domu v Riu na ulici Duvivier (ki se nahaja, mimogrede, za vogalom mojega hostla na Copacabani) in mu podaril to svojo z njegovim imenom ovenčano zbirko, on pa mi je podaril zbirko svojih do pred leti zbranih pesmi, ki sem jih potem tudi vse prebral in jim dodal še njegovo izvrstno zadnjo zbirko Em alguma parte alguma. Od romanopiscev sta me v zadnjem času navdušila Cristóvão Tezza in Bernardo Carvalho, oba z v slovenščino prevedenima romanoma: Tezza z Večnim sinom (''O filho eterno'') in Carvalho z romanom Devet noči (''Nove noites''). Priporočam!

Kaj pa nogomet? So Slovenci "nogometni narod"? A igrate nogomet?

Slovenci (še) nismo nogometni narod. Mislim, da smo še vedno smučarski narod, od letnih športov pa recimo košarkarski. Tudi sam sem igral košarko za Košarkarski klub Portorož, zdaj pa se največ rekreiram s tenisom. Z nogometom se ukvarjam samo kot gledalec in pisec pesmi o njem (v svoji zbirki imam kar tri nogometne pesmi).

Za konec tega kratkega razgovora še vprašanje, kaj boste najbolj pogrešali iz Brazilije? In če bi lahko opisali Brazilijo z eno besedo, katero bi izbral?

Najbolj bom pogrešal osebe, ki sem jih spoznal v Braziliji. Ljudje imamo pač najraje ljudi. Če bi z eno besedo moral opisati Brazilijo, bi izbral limeto (limão). Je zelena kot brazilska zastava, diši po Braziliji (in Brazilija diši po limeti) in je ena izmed sestavin Caipirinhe, ki se jo v Braziliji pije na vsakem koraku.

”Futebol se joga na alma.”

(Nogomet se igra v duši),

je rekel pesnik Carlos Drummond de Andrade.

”Futebol se joga na praia.”

(Nogomet se igra na plaži.)

Igrajo ga ženske prav tako kot moški.

V krogu si podajajo žogo.

Z glavo, z nogami, s telesi.

Z vsakim delčkom telesa razen z rokami.

Po igri si sežejo v roke.

Marko Matičetov, Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013)